Arhitektka Eva Remškar, ki je pot svetega Jakoba prehodila že 19-krat, svetuje, zakaj se na pot odpraviti brez odlašanja na idealne življenjske razmere.
Obstajajo poti, ki jih prehodimo, in takšne, ki nas korenito spremenijo.. Za arhitektko in oblikovalko Evo Remškar je Camino postal prostor notranjega srečanja, kamor se je v zadnjih devetih letih vrnila že devetnajstkrat.. Njena izkušnja dokazuje, da romarska pot ni le fizična preizkušnja, temveč priložnost za opolnomočenje, ki ga lahko prenesemo v vsakdanje življenje.
Eva Remškar poudarja, da je čakanje na upokojitev ali popolne življenjske pogoje zgolj iluzija.. Njena filozofija, ki jo deli v svojih knjigah, je preprosta: samo pojdi.. Po njenih besedah se večina ljudi boji fizičnih naporov in žuljev, a prave ovire so običajno skrite v naših glavah.. Ko se naučimo zaupati procesu in si dovolimo stopiti v neznano, pot sama poskrbi za nas.
Ta spoznanja so ključna, saj nas Camino uči, da nismo zgolj sužnji svojih obveznosti, temveč posamezniki, ki lahko kadarkoli prevzamejo odgovornost za lastno dobro počutje. S tem ko se umaknemo iz cone udobja, pridobimo dragocen mir in jasnost, ki nam pomagata pri premagovanju vsakdanjih prelomnic.
Pri načrtovanju poti se Eva ne zanaša na strogo disciplino, ampak na prilagodljivost.. Čeprav so etape v Španiji dobro označene, si jih sama raje kroji po lastnih zmožnostih.. Poudarja, da tudi če pot začnemo z določenimi strahovi, Camino s svojo infrastrukturo in ljudmi hitro uravnoteži naše počutje.. Sopotniki, kot so bili njena hči Sanja in mama, so jo naučili še večje odprtosti do sveta.
Najpomembnejši nauk njene 19-kratne izkušnje je, da cilj ni nujno katedrala v Santiagu.. Prava vrednost se skriva v samem procesu hoje, v soočanju z neznanim in v spoznanju, da smo sposobni več, kot si upamo priznati.. Mismisli o popolnosti so na tej poti hitro pozabljene, nadomestijo jih preprosta radost gibanja in pristni človeški odnosi, ki se spletejo ob poti.
Na koncu ostane spoznanje, da so življenjski izzivi kot Camino – zahtevni, a bogati z nagradami.. Vsak korak nas približa sebi, vsaka premagana ovira pa utrdi našo notranjo moč.. Ne glede na to, ali hodimo sami ali v družbi, pomembno je le, da se odločimo za pot, saj se odgovori na naša vprašanja najpogosteje razkrijejo šele med samo hojo.
Takšna oblika osebnega “servisa” je nujna za ohranjanje duševnega zdravja v sodobnem, hitrem tempu življenja, saj nam vsakokratna izkušnja omogoči, da se vrnemo domov kot nekoliko bolj pristni in trdni ljudje.