Ljubljanska opera za zaključek sezone vrača Carmino Burano v razširjeni različici z novim poudarkom rituala in čutnosti.
Za zaključek letošnje operne sezone bodo v ljubljanski Operi izvedli eno najbolj popularnih glasbeno-scenskih del, Carmina Burana skladatelja Carla Orffa, ki od svoje praizvedbe leta 1937 v Frankfurtu do danes polni repertoarje in dvorane po svetu in je skladatelju prinesla takojšnjo slavo.. Da je tudi sam užival v tem, priča njegova izjava založniku: »Vse, kar sem doslej napisal in kar ste žal natisnili, lahko zdaj uničite.. S Carmino Burano se moja zbrana dela šele začenjajo.«
Nikoli pozneje ni več napisal tako odmevnega dela.. V Ljubljani so kantato na oder postavili že leta 2017, jo hitro umaknili iz repertoarja, jutri pa bo ponovno zaživela, a v razširjeni različici; podaljšana je približno za tretjino, dodani so še spevi iz dveh Orffovih kantat Katulove pesmi in Afroditino zmagoslavje.. »Novo je tudi to, da je dodan vidik rituala in čutnosti,« je povedal umetniški direktor Opere in dirigent na premieri Marko Hribernik.. Kantata Carmina Burana
je spektakel, ki zahteva veliko izvajalsko zasedbo, v kateri so orkester, masiven zbor (ki ga je pripravila Željka Ulčnik Remic) ter plesalci (pod koreografskim vodstvom Lukasa Zuschlaga).. Večno popularna kantata Skrivnost izjemne popularnosti scenske kantate Carmina Burana tiči že v uvodnih taktih zbora, ki odpoje O Fortuna; zvok nato raste do apokaliptičnih razsežnosti, eden ključnih razlogov za njen uspeh pa je njena zvočna neposrednost.. Orff se je zavestno oddaljil od kompleksnosti poznega romantizma in modernističnih
eksperimentov svojega časa.. Namesto zapletenih harmonij in intelektualno zahtevnih struktur je izbral preprostost: ponavljajoče se ritme, jasno pulzacijo in skoraj elementarne harmonske premike.. Ta glasba učinkuje neposredno na telo.. Ritmi spominjajo na ritual, zbor na kolektivni glas skupnosti, ponavljanje pa pričara občutek transa.. Vse to poslušalca posrka vase in mu prikliče prazgodovinski spomin, kot nekakšen odmev davnih obredov.. Carmina Burana sicer temelji na srednjeveški zbirki pesmi, znani kot Carmina Burana manuscript, ki so jo ustvarili
potujoči študenti in menihi.. Njihovi verzi so bili presenetljivo življenjski; opevajo vino, ljubezen, telesnost, izmuzljivost sreče in krutost usode.. Ne gre torej za religiozno glasbo, ampak bi lahko v njej razbrali glas takratnih mladih upornikov, kar še vedno deluje neverjetno sodobno, univerzalno.. Viri za libreto so bili rokopis Codex Buranus ter eseji Gaja Valerija Katula, Sapfo in Evripida.. Fenomen Carmine Burane pa ni brez zgodovinske sence.. Nastala je v času nacistične Nemčije, in čeprav skladatelj
ni bil politično angažiran, si je tretji rajh to glasbo prisvojil in jo izrabljal v propagandne namene.. Orffa so po drugi svetovni vojni zaradi tega precej črnili.. Ampak glasba je preživela politični kontekst svojega nastanka ter zaživela kot samostojno umetniško delo.. Celostno umetniško delo Ljubljansko postavitev je režiral in scenografiral redni gost ljubljanske Opere Manfred Schweigkofler, ki o delu pravi, da gre za veliko scensko sugestivno umetnino, Gesamtkunstwerk.. »V skladateljevi viziji glasba, besedilo, gib in
gledališki prostor tvorijo neločljivo celoto.. Ta ambicija se izrecno odraža tudi v dodatni oznaki dela scenska kantata.. Osrednjo vlogo v njej ima ples, Orff pa bi z odprtimi rokami danes sprejel tudi vizualne medije – projekcije, videomapiranje in svetlobne učinke,« je prepričan režiser.. Pravi pa, da je namenoma pustil odprto gledališko utelešenje Slehernika – lika, ki pooseblja, zrcali in prestaja življenjske izkušnje.. »V naši uprizoritvi to vrzel zapolni igralka, ki kot vodilna nit spremlja gledalca
skozi predstavo: Slehernik ni zgolj opazovalec, marveč je dejaven udeleženec, ki komentira, posega v dogajanje, se včasih upira, spet drugič je razgaljen in ranljiv.. V središču je tudi nenehno kljubovanje Fortuni.. Ta pa ni zgolj abstrakten simbol usode, marveč gospodarica šahovske igre, ki se izmika vsakršni moralni odgovornosti.. Tako se odstira scenska dialektika: Fortuna v vlogi organizatorja in neusmiljene avtoritete igre ter človek kot trpeči iskalec in nosilec upanja.« Kostume je izdelala Matea Benedetti, oblikovalec
svetlobe je Andrej Hajdinjak, video in videomapiranja pa so delo Christopha Grigolettija.
Carmina Burana, ljubljanska opera, Orff, operna sezona, ritual in čutnost, O Fortuna, scenska kantata