Ime jedi preučevalci zgodovine gastronomije pripisujejo rimski boginji lova in divjih živali Diani, saj so že v antičnih časih k jedem, povezanim z divjadjo, radi stregli bogate omake iz vina, zelišč in fermentiranih dodatkov, v 19.
stoletju pa so se podobne omake začele pojavljati v visoki francoski kuhinji.
Sam Dianin zrezek oziroma steak Diane, h kateremu spada sopotnica v obliki omake, narejene iz masla, šalotke, worcestrske omake, dijonske gorčice, smetane in najpogosteje še gob, peteršilja, črnega popra in konjaka, ki se na koncu flambira, naj bi se začel pojavljati v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja v Angliji in ZDA, slavo pa je jed doživela v petdesetih in šestdesetih letih taistega stoletja predvsem v prestižnih restavracijah Londona in New Yorka, saj je bilo flambiranje v tistih letih ena najbolj zaželenih predstav za lačne goste.
Kdo je bil prvi, ki se je podpisal pod recept, kulinaričnim zgodovinarjem sicer ni povsem jasno, ena najbolj razširjenih teorij je, da je Dianin zrezek ustvaril francoski kuhar Beniamino Schiavon v razkošni francoski restavraciji hotela Drake v New Yorku in ga poimenoval po svoji hčerki Diane, sam recept pa naj bi imel belgijske korenine, saj je Schiavon, preden je prišel v New York, delal v več restavracijah v Ostendeju.
Angleži trdijo drugače in namigujejo, da je leta 1938 londonski časopis The Weekly Dispatch poročal o tem, da je neki par v hotelu Palace v Sankt Moritzu v svojo sobo naročil šampanjec in Dianin zrezek, leta 1955 pa so še objavili, da je Bartolomeo Calderoni, glavni kuhar v londonski restavraciji Quaglino’s, ki je slovela kot gnezdo za prehranjevanje britanske aristokracije in umetniške elite, večkrat osebno pripravljal taisti zrezek za windsorskega vojvodo in valižanskega princa.
Celo sam Calderoni je kasneje zatrjeval, da se je recepta za steak Diana domislil sam in da nima nobene zveze z ameriškim sorodnikom.
Potem je tukaj še ena zgodba, pripoveduje pa o tem, da je mesto nastanka tega zrezka londonska restavracija Café de Paris, kar naj bi dokazoval časopisni članek, v katerem je bil omenjen lord Louis Mountbatten, ki je skoraj vedno naročil ducat in pol ostrig in Dianin zrezek.
Leta 1940 so zmedo okrog nastanka ovekovečili še Avstralci, saj je bilo v nekem članku o sydneyjski restavraciji Romano’s omenjeno, da je Dianin zrezek njihova značilna jed, glavni natakar v omenjeni restavraciji, ime mu je bilo Tony Clerici, pa se je javno pohvalil, da je »steak Diane« izumil v Londonu, v svoji restavraciji Tony’s Grill v Mayfairu leta 1938 in ga poimenoval v čast lady Diane Cooper, zvezdniški igralki v nemih filmih in čislani lepotici ter zvezdi družabne kronike v tistih časih.
V sedemdesetih in osemdesetih letih je jed izgubila veljavo zaradi modnih sprememb, saj so novi trendi začeli narekovati lažje in manj teatralne jedi, predvsem pa se je takrat začelo izogibati flambiranju pred gosti, tako da še danes na tak način pripravljen zrezek ponujajo le v restavracijah, ki slavijo retro jedi.
Tudi povsem enotnega recepta, kot je značilno za klasične jedi, pravzaprav ni, se pa jed najpogosteje postreže s pečenim krompirjem, zelenjavo ali preprosto z rezino kruha za pomakanje slastne omake.
Steak Diane, kulinarična zgodovina, zgodba o nastanku, flambiran zrezek, gastronomske skrivnosti