Boštjan Goličič je že od malih nog vedel, da želi postati profesionalni hokejist.
Prve hokejske korake je naredil na Bledu in najhitrejši ekipni igri kot hokejist ostal zvest 30 let, ko je decembra 2023 sporočil, da končuje kariero.
Ta ga je iz domačega Podbrezja v najstniških letih odpeljala v Kanado, nato pa nazaj v domovino, k Olimpiji, kjer je ostal do sezone 2012/13, ko je začel pisati francosko zgodbo.
Briancon, Gap, Grenoble, Bordeaux in spet Gap so bile njegove klubske postaje, na katerih se je veselil več osvojenih lovorik.
Dolga leta je bil standardni član napada slovenske reprezentance, s katero je nastopil na devetih svetovnih prvenstvih, štirih v elitni skupini, in z njo uresničil olimpijske sanje.
Dvakrat – v Sočiju in Pjongčangu.
Čeprav si v času hokejske kariere ni mislil, da bo po njej živel v tujini, ga je ljubezen zadržala v Franciji.
Danes z ženo in hčerkama živijo v mestu Gap, na meji med Provanso in Alpami.
Zaposlen je v HR-oddelku računovodskega podjetja, ob tem pa je tudi hokejski sodnik.
Kako se je spopadel z izzivi druge kariere, kako je soditi nekdanjim soigralcem in zakaj je praktično čez noč obesil drsalke na klin, pa v nadaljevanju.
Že med hokejsko kariero je diplomiral, danes pa dela v HR-oddelku računovodskega podjetja.
Foto: osebni arhiv Boštjana Goličiča Boštjan, ko sva se dogovarjala za pogovor, ste rekli, da se lahko slišiva po 17.
uri, ko se vrnete iz službe.
Kakšne so danes vaše službene zadolžitve, kako je videti vaš delovni dan?
Delam v računovodskem podjetju v mestu Gap, kjer živim, in sicer v oddelku human resources (HR-oddelek, kadrovski oddelek, op.
a.).
Podjetje je razdeljeno na tri sektorje.
Imamo čisto računovodstvo, pravno službo in HR-oddelek, v katerem sem jaz.
Delo obsega različna področja, od plačnih sistemov in zavarovanj do bolniškega dopusta in odpuščanj.
V Franciji so stvari postavljene malo drugače kot v Sloveniji.
Podjetja za določene stvari, kot sta računovodstvo in kadrovska služba, najamejo zunanje izvajalce.
Ne gre samo za računovodstvo, račune, plače, ampak smo na neki način posredniki pri sklepanju pogodb.
Lahko bi rekel, da smo kot varuške za podjetja.
Če se pojavi kakšna težava ali pa na primer zaposleni zboli, se oni ne ukvarjajo s temi stvarmi, z zavarovalnicami ali davkarijo.
Tega ne rešujejo sami, ampak smo tu zanje mi.
Stranke imamo tako v naši regiji Visoke Alpe, na jugu Francije, pa tudi v Parizu in Francoski Gvajani.
Kako se je začela vaša pot v tem podjetju?
Službo sem dobil povsem po naključju.
Že v sezoni 2022/23 sem začel pospešeno razmišljati, kaj bi delal po hokejski karieri.
Glede na to, da je žena Francozinja, sem vedel, da bom ostal v Franciji.
V tistem času me je kontaktiral človek, ki se ukvarja z drugimi karierami izključno športnikov (nekdanjih nogometašev, igralcev ragbija in smučarjev), in me vprašal, ali bi me zanimalo določeno izobraževanje.
Povedal sem, da me, in šel najprej za šest mesecev na posebno izobraževanje, on pa mi je v tem času sledil in me poskušal usmerjati.
Vedel je, da sem končal univerzitetni študij ekonomije, da me bolj zanima finančni sektor, bančništvo, ampak da sem v Franciji tujec, da francoščine ne obvladam povsem, tako da sem malo dvomil o sebi.
Ob tem pa sem čutil, da bi tudi po karieri ostal v hokeju, vleklo me je tudi v to smer, saj imam hokej rad in ga spremljam.
Sprva sem razmišljal o trenerski smeri, a sem hitro uvidel, da je trenerstvo res zahteven poklic.
Če si trener mladinskih selekcij, delaš cel dan od jutra do večera, dohodek ni ne vem kakšen, dela pa ogromno.
Predvsem je veliko improvizacije, kar poznamo tudi v Sloveniji, povsod se varčuje, konce tedna preživljaš na turnirjih, do katerih je tudi pet ali šest ur vožnje .
Pa tudi od tega trenerstva je 20 odstotkov dejansko trenerstvo, 80 odstotkov pa ukvarjanje s starši.
V Gapu sem videl, da se vsako leto menjajo trenerji, saj nihče ne zdrži.
Misel na trenerstvo je opustil in se odločil za službo hokejskega sodnika.
Foto: osebni arhiv Boštjana Goličiča Drugače je, če si trener profesionalne ekipe.
Raje bi delal to, a pri tem je treba vzeti v zakup, da te kot trenerja lahko hitro odpustijo, pa se moraš spet seliti drugam.
Se ravno udomačiš, pa te odpustijo in greš spet drugam … Trenerski poklic je težak in zelo stresen.
Tudi z vidika družine – imam dve majhni hčerki – bi bilo težko.
Če bi bil trener, bi bilo podobno, kot če bi bil igralec, še manj bi bil doma.
Sem pa rad v Gapu, dobro se počutim, tukaj želim ostati, tako da sem se odločil, da trener ne bom.
Nato pa mi je na pamet prišlo, da bi bil hokejski sodnik.
Nekaj sodnikov sem poznal, rekel sem si, da bom morda en dan res sodnik.
Takrat sem šel res na sodniško izobraževanje, a si nisem niti mislil, da se bo iz tega kaj razvilo.
Ob vsem tem sem podpisal še za eno sezono v Gapu (2023/24, op.
a.), saj sem imel pred tem dobro sezono, in si rekel, da ne morem kar končati, da bom še igral.
Poleti 2023 sem se tako pripravljal na novo sezono in šel delat še licenco za sodnika.
Opravil sem licenco za regionalnega sodnika, hkrati pa igral še zadnjo sezono in sodil nekatere tekme “mulcev” do 13 in do 15 let, da sem se malo navadil.
Decembra 2023 je dan pred tekmo svojega moštva Les Rapaces de Gap naznanil konec kariere.
Foto: Guliverimage Novembra 2023 pa je prišla priložnost – ponudba za službo v računovodskem podjetju, v katerem sem še danes.
Takoj sem dal vedeti, da imam še vedno pogodbo kot hokejist, da še vedno igram v Gapu, kjer pa so bile razmere res slabe.
Bili smo zadnji, dogajale so se čudne stvari, številne razprtije, zdrahe, trenerji so se menjali .
Bilo je zahtevno.
Po premisleku sem si rekel, da imam tega dovolj, in se odločil za konec kariere.
Raje sem sprejel ponujeno službo in si mislil, da bom morda začel malo resneje soditi hokejske tekme.
Decembra 2023 sem tako na hitro končal kariero, kmalu pa že začel pripravništvo v novi službi.
Francoska hokejska zveza mi je takrat tudi zelo pomagala, da sem kmalu sodil že prve tekme selekcij do 18 in 20 let.
Vse skupaj se je odvijalo hitro.
Sporočilo, da končujete kariero, je prišlo sredi decembra leta 2023, le 24 ur pred eno od tekem Gapa.
Da.
Ampak na vse skupaj sem bil pripravljen.
Danes lahko rečem, da sem se pravilno odločil.
Po enem letu v podjetju so mi ponudili pogodbo za nedoločen čas in še vedno delam tam.
Pa tudi sodniška kariera je hitro napredovala.
V prvem letu sem sodil tudi v končnici tretje francoske lige, naslednje leto začel soditi drugo ligo in U20, letos pa sem sodil v prvi francoski ligi, v Magnusu.
Sliši se, da imate precej natrpan urnik.
Kako dolgo bo šlo na ta način?
Res opravljam dve službi.
Od ponedeljka do petka od 8.00 do 16.30 sem v prvi, ob koncih tedna, včasih pa tudi med tednom, pa me čakajo še tekme.
V letošnji sezoni sem sodil na 55 tekmah, od tega 26 v prvi ligi.
“Verjetno ne bom sodil ravno do 50.
leta, a za zdaj v tem uživam.” Foto: osebni arhiv Boštjana Goličiča Kako dolgo bo šlo, ne vem.
Na prvem mestu je seveda redna služba v podjetju.
A dokler bo žena prenašala (smeh, op.
a.), dokler se bo splačalo še soditi in bom v tem užival, bom to počel, saj me veseli.
Verjetno ne bom sodil ravno do 50.
leta, a za zdaj v tem uživam.
Tudi v službi se dobro počutim.
Kje so največji izzivi vaše primarne službe?
Predvsem v tem, da praktično ne smeš narediti nobenih napak.
Še posebej pri plačah, kjer moraš biti res zelo natančen.
Stranke zanima le, da pravilno narediš, kar pričakujejo od tebe.
Najtežje je takrat, ko je v igri veliko denarja.
Takrat, ko se ne smeš res nič zmotiti.
Ko gre za neke velike številke, moram biti res natančen.
Če stranka ne bo zadovoljna s tabo, lahko poišče drugo podjetje za te storitve, kar bi bil velik izpad dohodka za naše podjetje.
Izziv mi včasih predstavlja tudi francoščina, predvsem ustni del.
To je zame ena od ovir.
Pri pisanju si danes lahko pomagaš z umetno inteligenco, če kaj ne veš, ko pa moraš stranki nekaj ustno razložiti, pa zame takoj vedo, da nisem Francoz.
Tukaj imam malo “hendikepa”.
“Imamo dober kolektiv, dober ekipni duh, pa tudi delo je zelo raznoliko.
Velikokrat grem tudi na teren, do strank.” Foto: osebni arhiv Boštjana Goličiča So potrpežljivi v tem primeru?
Lahko rečem, da s svojimi strankami nimam težav.
Ko me enkrat spoznajo, ko vidijo, kako delam, mi, vsaj tako menim, zaupajo.
Verjetno pa je kdo na začetku malo v dvomih.
Ste imeli težave pri prilagajanju delu v pisarni?
Nekateri športniki povedo, da bi težko sedeli osem ali več ur v pisarni.
Mi kar gre.
Tudi zato, ker imamo dober kolektiv, dober ekipni duh, pa tudi delo je zelo raznoliko.
Ne počneš vseskozi istih stvari.
Velikokrat grem tudi na teren, do strank.
Kliente imam iz vseh možnih panog, od tovarn, restavracij, kmetij, podjetij za gradnjo hiš, zavarovalnic, tudi medicinskih sester, kirurgov … Vsa mogoča področja, tako da je delo zelo raznoliko ter od mene zahteva učenje in spoznavanje različnih panog.
Veliko je prilagajanja, saj je treba poznati veliko kolektivnih pogodb iz različnih cehovskih združenj.
Vse skupaj pa mi je zelo zanimivo.
Vas je pri delu v Franciji v podjetju kaj presenetilo, da ste si rekli, da stvari v Sloveniji drugače potekajo?
Predvsem to, da so v Franciji zakoni glede delovnih razmerij precej urejeni, saj v Sloveniji niso na tak način.
V Franciji je tako, da če nekje delaš, moraš imeti normalno pogodbo o delu.
Torej, da si zaposlen za določen ali nedoločen čas – pa naj gre za hokejista, delavca v tovarni ali medicinsko sestro.
V Sloveniji pa imamo na primer ob teh še avtorske pogodbe, honorarne pogodbe … David Kašnik: kot najstnik obupal nad nogometom, danes obuja Koroško Več iz rubrike Druga kariera Kako drugače danes kot hokejski sodnik vidite šport, ki ste mu bili dolgo predani kot igralec?
To je povsem drugačna dimenzija.
Danes hokej vidim iz povsem drugega zornega kota.
Ko sem začel soditi, si nisem niti mislil, da je to tako težka služba.
Od tega, da moraš poznati vsa pravila, ker mislim, da igralci tudi 60 odstotkov pravil ne poznajo v celoti.
V zadnji sezoni je sodil tudi v prvi francoski ligi.
Foto: osebni arhiv Boštjana Goličiča Kot sodnik si v povsem drugačnem položaju, v katerem moraš nadzirati igro, igralce ter komunicirati s trenerji in hokejisti.
Skrbeti moraš, da gre tekma v pravo smer, da ni poškodb, da je čim manj incidentov, da se tekma normalno odvije, ne izrodi.
Seveda pa se lahko zgodi marsikaj in na to moraš biti pripravljen.
Kot sodnik moraš imeti zelo debelo kožo, da lahko preneseš tudi pritiske igralcev, trenerjev, pa tudi gledalcev.
Čez eno uho noter, čez drugo ven?
Čim bolj moraš biti mentalno močen.
Ne sme te biti strah sprejeti neke odločitve.
Ne smeš se nikomur pustiti, ne smeš dovoliti, da nekdo poskuša forsirati, da sprejmeš neko odločitev v korist določene ekipe.
Kako pa je soditi vašim nekdanjim soigralcem?
Ko pridem v dvorano, si poskušam nadeti “poker face”, poskušam se odklopiti, biti v svojem svetu.
Tudi pravila pravijo, da se z igralci in trenerji ne smemo pogovarjati.
Kot sodniki imamo svoje direktive, pravilnike.
Je pa tako, da kdaj kdo poskuša vplivati nate, te pokliče po vzdevku, a moja naloga je, da sem povsem nevtralen in se med tekmo ne spuščam v pogovore.
Pravila so striktna.
So tudi denarne kazni za pogovore trenerjev na hodniku ipd.
V prvi francoski ligi imamo na vsaki tekmi nadzornika, po vsaki tekmi dobimo video, imamo “evaluation”, vrednotenje, kaj smo piskali, česa nismo .
“Lahko bom sprejel 15 dobrih odločitev in eno slabo, pa bodo vsi rekli: ‘Aha, Boštjan Goličič je pa zaj… tekmo.'” Foto: osebni arhiv Boštjana Goličiča Vaš nekdanji soigralec, zdaj prav tako sodnik, Boštjan Groznik je v Drugi karieri dejal: “Prekrške že vidiš, to ni taka težava, postavljanje in gibanje moraš pa kar osvojiti, se naučiti.
Potrebuješ nekaj časa.
Da nisi v napoto, da ne vplivaš na igro.” Je bilo tudi vam s tega vidika težko?
Ne, na to sem se kar hitro navadil.
Sem pa imel na začetku sam nekaj težav s komunikacijo, saj je bilo vse bolj ali manj v francoščini.
Zdaj je lažje, ko sodim prvo ligo, saj so stvari v angleščini, ampak na začetku je bilo težje, saj je treba veliko komunicirati z vsemi udeleženci.
A to ni bila največja težava.
Prej bi rekel, da je morda moja težava ta, da me tukaj poznajo.
Kamorkoli grem, vedo, da nisem samo sodnik, ampak da sem tudi nekdanji hokejist Boštjan Goličič.
V dvoranah me poznajo kot nekdanjega igralca.
Nekateri me poskušajo prepričati, da bi za njih piskal, drugi govorijo čez mene.
To, da sem nekdanji hokejist, mi ne pomaga.
Ko pridem v Gap, Grenoble ali Briancon (v vseh treh klubih je igral, op.
a.), vsi vedo, da sodim jaz, preostalih sodnikov pa večinoma ne poznajo.
Lahko bom sprejel 15 dobrih odločitev in eno slabo, pa bodo vsi rekli: “Aha, Boštjan Goličič je pa zaj… tekmo.” Velikokrat sem že slišal, da so pred tekmo v Gapu na primer govorili, da bom piskal zanje, saj sem nekdanji igralec Gapa.
Podobno se zgodi v Grenoblu, pa v Brianconu … In to še preden bi se tekma sploh začela.
Si jemljete k srcu?
Poskušam se naučiti, da si ne.
Je pa zahtevno, vsaj tukaj v Gapu, kjer celotno mesto diha za hokej.
Vsi mi vseskozi govorijo o hokeju: “Kaj si piskal tam, zakaj nisi piskal tistega .
” Včasih bi bilo res dobro, da me ne bi nihče poznal, da bi bil lahko malo bolj anonimen.
Zdaj sem se nekoliko navadil na to, na začetku pa ni bilo lahko.
“Osredotočen sem bil na tekmo in se skoraj nikoli nisem pritoževal nad sodniki,” se spominja svojega odnosa do delivcev pravice.
Foto: Guliverimage Kako ste kot hokejist gledali na sodnike?
To vprašanje so mi že večkrat zastavili predvsem sodniki.
Lahko rečem, da se s sodniki nikoli nisem ubadal.
Vedno sem bil osredotočen na tekmo in se skoraj nikoli nisem pritoževal nad njimi.
Nisem bil eden tistih, ki bi se vseskozi pritoževal, zakaj je bilo to tako, zakaj je bilo tako.
Ko sem igral, sem pustil sodnike na miru.
Katera tekma do zdaj je bila najtežja v vlogi sodnika?
Uf, nedolgo nazaj je bila ta tekma.
Sodil sem predzadnjo tekmo “play downa” med Gapom in Angletom – tekmo, ki je odločala o tem, kdo bo izpadel v drugo ligo.
Prav mene so dali v Gapu soditi to tekmo.
Gap je to tekmo izgubil, a na koncu ni izpadel, saj se tisti, ki bi iz druge lige lahko prišel v prvo, za to ni odločil, tako da so ostali v prvi ligi.
To je bila zagotovo najbolj zahtevna tekma do zdaj.
Z reprezentanco je dvakrat zaigral na olimpijskih igrah.
Foto: Reuters Ste danes, ko pogledate nazaj na svojo hokejsko kariero, zadovoljni?
Da.
S klubsko kariero sem pomirjen, zadovoljen.
Mislim, da je bila dobra.
Seveda bi lahko naredil več, lahko pa bi tudi manj.
A na splošno sem zadovoljen, nekaj stvari sem s klubi osvojil, francosko ligo, zmagal tudi v Sloveniji .
Ponosen sem tudi na čase z Olimpijo, da smo prišli v polfinale (lige EBEL, op.
a.), čeprav takrat nismo imeli najboljših pogojev.
Mlada reprezentančna leta Foto: Aleš Fevžer Reprezentančno smo uresničili sanje.
Nikoli si ne bi mislil, da bom dvakrat igral na olimpijskih igrah in štirikrat na svetovnem prvenstvu skupine A.
Zagotovo obžalujem kakšno tekmo.
Verjamem, da bi kdaj lahko tako s klubom kot z reprezentanco prišli dlje.
Občasno je še nekaj grenkega občutka, ker se na olimpijskih igrah v Pjongčangu nismo uvrstili v četrtfinale, saj smo izgubili tisto tekmo proti Norvežanom.
Ali pa to, da nam ni nikoli uspelo obstati v skupini A.
Drugače pa lahko o reprezentanci govorim le v presežkih, do katerih smo prišli z ekipnim duhom.
Kaj pa vaša kanadska zgodba?
V Kanadi sem preživel dve odlični leti.
Bil sem del ene od najboljših mladinskih ekip v Kanadi tistega časa.
Enkrat smo prišli v polfinale, enkrat v finale WHL (mladinska Western Hockey League, op.
a.).
Leta 2008 se je odločil končati kanadsko zgodbo in se preselil k Olimpiji, s katero je med drugim zaigral v polfinalu lige EBEL.
Foto: Aleš Fevžer Udeležil sem se NHL-kampa Atlanta Thrashers.
Po drugi sezoni mladinske lige mi je agent rekel, naj ostanem v Kanadi, naj poskušam narediti še eno dobro sezono, pa bomo videli, ali bi res lahko prišel do pogodbe NHL, medtem ko bi pogodbo AHL lažje dobil.
Vsi so mi govorili, naj ostanem, tudi brat, a sem se odločil drugače.
Rekel sem, da bi šel v Evropo, da bom že dobil pogodbo v eni dobri ligi v Evropi.
Bilo je leto 2008, začela se je ekonomska kriza, veliko klubov je imelo težave, nekateri so bankrotirali.
Takrat najprej nisem dobil kluba, nato me je poklical Matjaž Sekelj in vprašal, ali bi prišel v Ljubljano.
Odločil sem se za to možnost.
Še decembra bi lahko šel nazaj, ampak ker mi je v Ljubljani šlo dobro, sem ostal.
Morda to odločitev malo obžalujem, ampak življenje gre naprej, ne smeš preveč gledati v preteklost.
Česa vas je naučil hokej za življenje po profesionalni igralski poti?
Zagotovo odgovornosti in discipline, da sem v življenju točen in da znam slediti navodilom šefa, pa ekipnega duha, da znam biti in sodelovati v kolektivu.
Tudi dela pod stresom, pa čeprav delo v moji službi ni primerljivo s hokejem, saj bi se v službi težko zgodilo, da bi se kdo zadrl name.
Lahko me odpustijo, a da bi se kdo drl … Ko pa si enkrat v športu, imaš lahko vsak dan krizni sestanek, pa ti grozijo, da te bodo odpustili.
Če danes ne boš dal gola, če boš jutri izgubil, ne bo dobro, vsaka tekma je bila najbolj pomembna tekma v življenju.
Hokej je bil bolj stresen kot delo v službi, v kateri sem.
Šport mi je dal tudi neko osnovo, da sem ostal fizično v formi, pa tudi, da psihično zdržim, če se v službi pojavijo kakšne težave.
Po koncu kariere je najbolj pogrešal slačilnico, velike tekme, “pa tudi doseganje zadetkov ter pozitivno tremo pred pomembno tekmo in polno dvorano”.
Foto: Guliverimage Kaj ste po karieri najbolj pogrešali?
Je bil to ustaljeni ritem, slačilnica, adrenalin hokeja, kaj drugega?
Predvsem slačilnico.
V ekipi sem imel veliko prijateljev, s katerimi sem še kar precej ostal v stiku.
Ko danes razmišljam, kaj pogrešam, so to zagotovo ekipa, slačilnica, druženje – in seveda velike tekme.
Tiste, na katerih se za nekaj odloča, tekme za prvaka, treninge manj (smeh, op.
a.).
Tekme pa so bile tiste, ki so mi manjkale, pa tudi doseganje zadetkov ter pozitivna trema pred pomembno tekmo in polno dvorano.
Slovenska reprezentanca trenutno igra na svetovnem prvenstvu v Švici?
Koliko jo spremljate?
Lani je pomlajeni zasedbi uspelo, kar vam ni, obstali so med elitno druščino.
Kako ste videli lansko prvenstvo?
Fantje so me lani zelo presenetili, kako so igrali.
Čeprav imamo tako majhno bazo hokejistov, imamo precej mladih fantov, ki so dokazali, da lahko igrajo.
Vedno se nekje najdejo novi fantje z ogromno talenta, ki grizejo za Slovenijo.
Zelo pozitivno so me presenetili, tako da me nič ne skrbi za prihodnost.
Lani jim je uspelo, upam, da jim bo tudi letos.
Veliko bo odvisno od vratarja.
Ne bo pa lahko, ne.
Spremljali jih bomo in držali pesti.
“Lani so me zelo pozitivno presenetili, tako da me nič ne skrbi za prihodnost.
Upam, da jim bo tudi letos uspelo obstati.” Foto: Guliverimage Ustalili ste se v francoskem mestu Gap.
Kako bi ga opisali?
Ima okoli 50 tisoč prebivalcev in je velik približno kot Kranj.
Gre za mesto, ki leži tam, kjer se ravno konča Provansa in se začnejo Alpe, tako da je podnebje precej milo.
Morda je malo topleje kot v Sloveniji in je malo manj snega.
V bližini je drugo največje umetno jezero v Evropi.
Smo v zelo turistični regiji, tako poleti kot pozimi.
Poleti je na jezeru veliko turistov, kolesarjev, pohodnikov … Smučišča v gorah so oddaljena približno 45 minut.
Zelo lepo mesto, z ogromno sonca in dobro pozicionirano.
V pol ure si v Provansi, v dveh urah na morju, do Nice je na primer manj kot tri ure.
Če želiš smučati, pa tudi ni daleč.
Le do Slovenije je res daleč.
Z ženo Francozinjo imata dve hčerki, stari tri in pet let.
Foto: osebni arhiv Boštjana Goličiča Daleč, pravite.
Kako pogosto se vračate v domovino?
Z družino vsako leto pridemo za vsaj en teden ali pa kar dva v Slovenijo.
Zanimivo je, da si v preteklosti res nikoli nisem mislil, da bom po karieri živel kje drugje kot v Sloveniji, a so se stvari drugače obrnile (smeh, op.
a.).
Tu sem si ustvaril družino, žena je Francozinja, imava dve hčerki, stari pet in tri leta.
Ste ju “spoznali s slovenščino”?
Z njima se pogovarjam samo slovensko, tako da vse razumeta.
Nisem pozabil na slovenščino.
V Franciji ste že skoraj desetletje in pol.
Imate tudi francosko državljanstvo?
Ne, nimam.
Žena me priganja, da bi ga pridobil, ampak se mi kar malo ne da.
Sem bolj zaveden Slovenec.
Pa tudi od prijatelja sem slišal, da je kar zapleteno in traja dolgo časa, da urediš vso dokumentacijo.
Za zdaj s tem, da imam samo slovensko državljanstvo, nimam nobenih težav.
Sploh, ker smo v Evropski uniji.
Kako dobro Francozi poznajo Slovenijo, slovenske športnike?
Tadeja Pogačarja zagotovo.
Seveda, njega zagotovo najbolj.
Vsak drugi dan je v časopisu.
Drugače pa se mi zdi, da vedno bolje poznajo tudi Slovenijo in da vedno več Francozov za počitnice izbere Slovenijo.
Rekel bi, da jo poznajo veliko bolje, kot so jo pred desetletjem.
Preberite še: Helena Javornik ostaja najboljša slovenska dolgoprogašica, črni piki navkljub Kariero gradi na Finskem, a naslednji izziv ga čaka v Švici “Energija je dobra, vsi smo ena ekipa.
Gremo brez kalkuliranja.” #video Švicarji premagali olimpijske prvake, Čehi so se ogreli za Slovence
Boštjan Goličič, hokej, hokejski sodnik, druga kariera, Gap, slovenski hokej