Vita Bernik skozi osebno izpoved razbija stereotipe o invalidnosti, poudarja pomen osebne asistence in iskreno govori o svoji poti do samostojnosti.
Vsakdan 28-letne Vite Bernik se prične zgodaj zjutraj, ko poskrbi za svojega psa, nato pa sledi trenutek za kavo in načrtovanje opravkov.. Njen urnik je preplet ustvarjanja, kuhanja in nenehne spontanosti, kjer vsaka aktivnost nosi svojo težo.. Kot poudarja za Misryoum, ji največ pomeni produktivnost, čeprav je z leti spoznala, da sta mir in čas zase postala njeni ključni vrednoti.
Vita Bernik svojo samostojnost gradi vsak dan znova, ne da bi se pri tem pustila definirati zgolj skozi prizmo invalidnosti.. Čeprav se v javnosti pogosto sooča z vprašanji o svojem zdravstvenem stanju, vztraja pri stališču, da ovire sicer so del njenega življenja, a ne predstavljajo njegovega bistva.
Spoznanje, da diagnoza spinalne mišične atrofije, s katero je živela do 22.. leta, ni bila potrjena, je zanjo pomenilo predvsem šok, a hkrati potrditev, da svoje telo najbolje pozna sama.. V tem kontekstu njena izkušnja osvetljuje, kako pomembno je, da posameznik prevzame nadzor nad lastno identiteto, ne glede na to, kaj o njem pravijo medicinski kartoni ali družbena pričakovanja.
Ključni del njene neodvisnosti predstavlja osebna asistenca, ki ji je na voljo 24 ur na dan.. Vita pojasnjuje, da asistenca ni oblika oskrbe, kjer bi nekdo drug prevzel njeno življenje, temveč orodje, ki ji omogoča, da o svojem vsakdanu odloča popolnoma sama.. Ta sistem, v katerem sodeluje tudi njena družina, ji nudi svobodo, ki je ne bi zamenjala za nič drugega.
Izkušnja v modelingu, v katero je vstopila povsem naključno, ji je prinesla nov način izražanja, a jo je hkrati opozorila na napačno dojemanje invalidnosti v modni industriji.. Pogosto se namreč zgodi, da so invalidi obravnavani kot trend ali posebnost, namesto da bi bili integrirani kot enakopravni člani družbe.. Za Vito je to še en dokaz, da so stereotipi še vedno globoko zakoreninjeni.
Invalidnost v današnji družbi ostaja tabu predvsem zaradi nelagodja in pomanjkanja znanja, meni sogovornica.. Ljudje se pogosto izogibajo neposrednemu stiku, ker ne vedo, kako pristopiti, kar vodi v nepotrebno distanco.. Namesto usmiljenja Vita pričakuje enake možnosti, saj bi prav te bistveno pripomogle k večji vključenosti in razumevanju med ljudmi.
Še posebej pomembno je razumeti, da invalidnost ni zgolj zdravstvena kategorija, temveč družbeni izziv, ki zahteva premik v razmišljanju celotne skupnosti.. Ko odstranimo arhitekturne in mentalne ovire, ne pomagamo le posameznikom, temveč gradimo prostor, kjer štejejo osebne odločitve in ne zgolj fizične zmožnosti.