Zapori stoje, zaporniki vanj za zdaj le kapljajo: Dobrunje in preobrat v Ljubljani
Novi ljubljanski zapor v Dobrunjah je odprt, a preselitve potekajo postopno. Kapacitete ostajajo pod pritiskom, kadrovska slika pa je ključna.
Zapori v Ljubljani se sicer selijo, vendar ne z enim samim zamahom: v novi zapor v Dobrunjah zaporniki za zdaj prihajajo le postopno.
Ministrstvo za pravosodje in uprava za izvrševanje kazenskih sankcij bosta danes slovesno odprli nov ljubljanski zapor v Dobrunjah, kamor so prve zapornike sicer namestili že marca.. Najprej so tja preusmerili zapornike z odprtega oddelka iz obstoječih kapacitet, ki spadajo med najmanj varovane možnosti.
V ozadju je jasen načrt razbremenitve zaprtih in pripornih oddelkov, ki trenutno najbolj obremenjuje sistem. Več kadrov in drugih resursov je namreč treba nameniti prav tem enotam, novi zapor v Dobrunjah pa naj bi jim v prihodnje omogočil več prostora.
Ta preobrat je pomemben, ker se v praksi ne preseljuje le lokacije, temveč celoten način delovanja. Ko se kapacitete premikajo po fazah, se lahko hitreje izmerijo realne potrebe po ljudeh, organizaciji in varnosti.
Po informacijah, ki jih ima Misryoum, preostalih obsojencev in pripornikov s Povšetove še niso preselili v Dobrunje. To pomeni, da se stari zaporniški prostor kljub načrtom še naprej uporablja, medtem ko se prihodnje delovanje starega objekta pripravlja na konec.
Prenatrpanost zaporov pri nas sicer ni zgolj občutek, temveč številke. V slovenskih zaporih je bilo lani v povprečju zaprtih 1642 zapornikov in pripornikov, leto 2024 pa je prineslo še višjo povprečno zasedenost, saj je številka znašala 1820.
Zasedenost je bila v drugi polovici letošnjega leta približno 110-odstotna, kar pomeni, da je bilo zaprtih več, kot je predvideno. Hkrati Slovenija ostaja med državami z razmeroma nizkim deležem zaprtih v Evropski uniji, medtem ko se v praksi vseeno sooča s prostorsko stisko.
Insight na ravni sistema: dejstvo, da je država po deležu zaprtih morda nižje od nekaterih drugih članic, ne pomeni avtomatsko dovolj prostih kapacitet. Razlika med “koliko ljudi” in “kako so kapacitete razporejene” se v zaporskem sistemu hitro pokaže.
Dobrunje naj bi skupaj ponujalo prostor za 388 oseb, od tega 60 na odprtem oddelku. Na Povšetovi je bilo predvidenih 135 zaporniških postelj, v praksi pa je bil stari ljubljanski zapor pogosto izrazito prezaseden, trenutno pa naj bi bilo tam še okoli 200 zaprtih.
Zakaj nova infrastruktura? Na pravosodnem ministrstvu in upravi za izvrševanje kazenskih sankcij poudarjajo, da je bil problem več kot le prostorska prenatrpanost. Opozarjali naj bi tudi na dotrajanost in neprimernost objekta na Povšetovi ulici, kjer naj bi stari zapor prenehal obratovati.
Misryoum opozarja še na razpravo, ki spremlja povečanje kapacitet: penologi in kriminologi opozarjajo, da samo razširjanje prostora ne bi smelo samodejno pomeniti, da bo število zaprtih raslo.. Ob tem ostaja ključna tudi kadrovska slika, saj novi prostori brez zadostnega števila zaposlenih ne morejo zagotoviti dobrega delovanja.
Insight za vsakdan: preselitev je na videz logističen proces, vendar se izkaže, da je odvisen od ljudi. Brez stabilne kadrovske zasedbe lahko še tako “vrhunsko opremljena” ustanova hitro naleti na ozka grla, ki se potem prenesejo na varnost in organizacijo dela.