Režiser Miran Zupanič s filmom Sarajevo safari odpira temne rane vojne, medtem ko njegov novi dokumentarec o festivalu Gora Rocka slavi človeško povezanost in prostovoljstvo.
Grozljiva resnica, ki je presegla meje
Prekaljenega filmskega režiserja Mirana Zupaniča je te dni lažje srečati v filmski dvorani kakor za kamero, saj v italijanskih mestih odmeva njegov kultni dokumentarec Sarajevo safari.. Film, ki razkriva nepredstavljivo krutost t.. i.. lovskega turizma med vojno na Balkanu, je znova v središču pozornosti, saj je milansko tožilstvo na podlagi pričevanj v filmu sprožilo preiskavo proti posameznikom, ki so v zameno za plačilo streljali na prebivalce obleganega Sarajeva.
Zupanič je bil tisti, ki je prvi javno spregovoril o ljudeh, ki so vojno izkoristili za najbolj zavržna dejanja, kjer so bile celo otroke označili za »najdražje tarče«.. Čeprav je režiser ob premieri pričakoval buren odziv, je bil deležen predvsem pritiskov in obtožb, vseeno pa vztraja pri svojem: vloga dokumentarista je razkriti resnico, tudi ko ta boli.. Danes se sooča z mednarodnim zanimanjem, a tudi z negotovostjo, saj se pravni procesi na Balkanu in v Evropi odvijajo počasi, obremenjeni s političnimi silnicami.
Od teme do svetlobe na Šentviški planoti
Po intenzivnem ukvarjanju s teminami človeške narave je Zupanič nujno potreboval ustvarjalni preobrat.. Našel ga je v tolminskih hribih, kjer je posnel dokumentarec o festivalu Gora Rocka.. Tam, 560 metrov nad morjem, je ujel utrip skupnosti, ki temelji na prostovoljstvu, glasbi in neomajni veri v skupni cilj.. Za režiserja je to bil nujen odmik, kjer je kot prostovoljec soustvaril zgodbo o ljudeh, ki kljub skromnim pogojem in oddaljenosti dokazujejo, da je pripadnost ključ do preživetja v sodobnem, pogosto odtujenem svetu.
Ta prehod med dvema skrajnostma – od vojnega horrorja do tople zgodbe o lokalni skupnosti – ni le naključje.. Zupanič verjame, da je dolžnost umetnika, da slavi življenje v vseh njegovih oblikah, obenem pa ostaja oster kritik družbenih anomalij.. Medtem ko se Sarajevo safari ukvarja z vprašanjem morale in odgovornosti, je Gora Rocka poklon ljudem, ki so sposobni premostiti vse razlike, bodisi glasbene bodisi generacijske, in ustvariti prostor, kjer je človek človeku zares prijatelj.
Analitično gledano ta dualizem v Zupaničevem opusu odraža širšo družbeno potrebo po soočenju s preteklostjo, hkrati pa po ohranjanju upanja v prihodnost.. Medtem ko zgodovinski tokovi pogosto posrkajo posameznika in ga postavijo v nečloveške okoliščine, nas prav ti dokumentarni zapisi opominjajo, da zgodbe, ki jih pripovedujemo, oblikujejo našo kolektivno zavest.. Če pozabimo na svoje zgodbe – tiste boleče in tiste ohrabrujoče – tvegamo, da izgubimo lastno identiteto v vse bolj globaliziranem in brezosebnem svetu.